Štemarica, radio, Jazz kamp, olimpijske igre - avgust

Avgust je bil bolj delaven, kar je le odsev moje delavne osebnosti, saj mi nekateri pravijo kar mravljica. Pridno sem nabiral iglice, kamenčke in ostali gradbeni material in na koncu se je nabral lep kupček (beri: v čistilnem servisu sem kot nor švical na strehi Save, v kuhinji Save, med filtri Save, na stropu Lidla, na strehi Lidla in za jagodo na torti še podrl pol Megacentra in še cel teden štemal, zato sem zdaj dobil plačo). Ker je bilo tole čistilstvo/fizično delo aktivnost, ki mi je zavzela le 8 ur na dan, sem kot prostočasno dejavnost vzel delo na radiu in še tam po 4 urice malo vodil program. Nekateri ste me že uspeli slišati, za ostale pa: Radio Belvi na frekvencah 98,3 in 94,4 je od zdaj naprej vaš najljubši radio (najbrž je bil sicer tudi že prej, ampak zdaj pa sploh nima konkurence in je nasploh tako kul, da kar ne morete verjeti, čeprav je glasba ves čas ista, ampak to vseeno ne more omajati vašega prepričanja v superiornost tega nadzemeljsko dobrega radia nad vsemi drugimi).

Kljub vsemu temu delu se seveda nisem mogel odpovedati obisku dogodka, ki je že tretje leto zapored zaznamoval en teden mojega poletja - to je namreč Jazz kamp. Spet smo imeli priložnost videti fenomenalne koncerte in velike zvezde jazza ter se ob tem še prijetno dužiti v prijetnem objemu simpatičnega Pungerta. Obiskal sem skoraj vse večere na kampu, samo prvega in tistega v sredo mi ni uspelo videti.

Tisto sredo smo šli namreč na Brnik pozdraviti smetano naših športnikov, ki so se iz olimpijskih iger vrnili z odličji. Tisti večer so prispeli Rajmond Debevec, Sara Isakovič in pa Primož Kozmus, ki je res zlat dečko. V kar veliki množici ljudi sem izkoristil svoje atribute, ki mi v takih situacijah pridejo prav, ostale pa spravljajo ob pamet, vendar mi je zato vseeno komaaad. Sami so si krivi, če v mladosti niso jedli rastnega hormona in so ostali prizemljeni (s tem je mišljeno, da so dosegli le višino kakšnih 150 cm, pri nekaterih posameznikih pa je potrebno dodati še višino dveh Jaffa keksov in kovanca za 2 centa, naloženih na kup). Moja višina (150 centimetrov in tri kile Jaffa keksov, naloženih na kup) zna biti v določenih situacijah neugodna, še posebej, ko se z glavo tolčem v vse možne predmete ter ko se mi mlajša sestra z glavo zaletava v trebuh, ampak v takih situacijah je pripravna. V glavnem, vzdušje na Jožetu Pučniku je bilo odlično in prav ponosno sem mahal s slovensko zastavo na dolgem drogu. Poudariti moram tudi, da sem v bistvu bolj sposoben od celotne stranke slovenskega alfa samca Janeza Janše, ki je svojo konvencijo oglaševala s plakati, na katerih je bila naša zastava obrnjena narobe. Svaka čast.

Vmes je izšel tudi Zapik, v katerem lahko preberetu tudi dva moja članka, in pa začeli smo pripravljati naslednjo številko. Meni je bila zadana naloga, naj opravim intervju s Tadejem Valjavcem, ki je letos na Touru poskrbel za 10. mesto in meni skrajšal življenje za kakšni 2 leti, ko sem (uporabil bom besede najboljšega slovenskega komentatorja Andreja Stareta) ''prvič v življenju stoje spremljal dirke ter stopicljal na mestu''. Tadeja sem kontaktiral in zmenila sva se, da bova intervju opravila kar pri njemu doma v Besnici. Ker je bil to moj prvi intervju v življenju, sem bil živčen kot avstralski ježevec pred svojim prvim lepotnim tekmovanjem. Izkazalo se je, da je bila trema nepotrebna, saj je Tadej res fejst dečko in mislim, da je intervju kar dobro uspel.















Med nas pa je prišel tudi najbolj vesel čas leta - ne, to ni december, kot ste morda zmotno mislili - ampak predvolilni čas. Ogenj v voditeljih našega naroda se je iz nedolžne tleče trske razvnel v mogočen kres ter že postregel z nekaj vročimi cvetkami. Prva je nedvomno novost na slovenski politični sceni, ki me je fascinirala in ji še kar ne morem verjeti - presenetil je namreč kdo drug
kot oče slovenskega naroda JJ in njegova famozna stranka SDS. Med njihovi kandidati je namreč tudi veleum in še neodkriti talent in čudežni deček slovenske in evropske politike Miran Pavlin (ja, fuzbaler, kateri Miran Pavlin pa?). Končno svež obraz na sceni, nedvomno bo s seboj prinesel tudi polno malho idej o tem, kako zmanjšati inflacijo, umiriti rast cen, reformirati pokojninski sistem in odpraviti diplomatska nesoglasja z drugimi državami. Morda bi bilo celo dobro, da bi zamenjal Dimsija Rupsija na mestu zunanjega ministra (rezultati po štirih letih bi bili najbrž enaki). Dodobra se je ogrel tudi Karel Erjavec, ki je vsakič, ko se pojavi v javnosti, bolj duhovit (oziroma je vsaj prepričan v to). Komaj čakam nadaljevanje.

Na žalost ga bom dober del zamudil. Kako mi je tesno pri srcu, ko samo pomislim na to, da bom moral izpustiti cel teden predvolilnega boja samo zato, ker bom moral v Barcelono. In to že v ponedeljek. In to v isti zasedbi kot v Dublin. In tam se bom moral martinčkati na toplem soncu prelepe plaže Barcelonete, si ogledovati fascinantna dela najbolj všečnih evropskih umetnikov, trpeti fantastično vzdušje ter ob vsem tem še piti alkohol. Jojmene.

Jan Grilc, ki upa, da je val letalskih nesreč že mimo

Turistična agencija Pujs Travels

Zgoraj navedena agencija je začela delovati pretekli teden, ko je bil izveden tudi že prvi izlet v njeni organizaciji. Ustanovitelj, edini zaposleni, edini šofer, čistilec, vodič, blagajnik, tajnik, vodja kuhinje in glavni organizator je Pujs Dobrovoljc, sedež pa ima firma (zaradi posebnih interesov, ki so poslovna skrivnost) v Slovenj Gradcu. Osnovni kapital je 14 centov, tak pa je trenutno tudi znesek, ki se plemeniti na njenem računu. Njen uradni status se glasi neprofitna nevladna organizacija.












Epska gora Viševnik

Prvi izlet, ki je vzbudil veliko zanimanje medijev in javnosti, se je odvijal preteklo nedeljo, 3. 8. 2008, destinacija pa je bila nadvse atraktivna. Za cilj je bil namrec določen alpski vrh Viševnik, kralj slovenskega visokogorja in princ vsealpskih bajk in povesti, v katerih se njegovo ime piše z velikimi zlatimi črkami, povezuje pa se ga z prebivališči neštetih bajeslovnih bitij, saj v še vedno neraziskanih globočinah svojih epskih brezen baje hrani skrivnosti, katerih obseg je nedoumljiv za majhnost človeške domišljije in odkritje katere izmed njih je bojda neprenehna nočna mora škotske jezerske pošasti Nessie, saj naj bi s tem njen ugled padel na raven ugleda slovenskega zunanjega ministra v Evropski uniji. No, neustrašni Pujs Dobrovoljc se je še s štirimi pogumnimi prijatelji že zelo zgodaj zjutraj odpravil iz baznega tabora v Kranju ter se s svojim fantastičnim džipom Hyundai Getzom prebil do temačnega Rudnega polja (v nekaterih povestih se uporablja tudi ime Dolina krvavih masakrov) na Pokljuki, od koder so se naprej odpravili peš. Po poti, ki se je strmo vzpenjala med skrivnostne oblake, so s precejšnjimi napori prišli do prve težje preizkušnje na poti. To je bil Hudičev prelaz, kjer so tudi že izgubili prvega člana ekspedicije. Do vrha so tako v ubijalskem tempu, ki ga je narekoval vonj smrti, ki so ga čutili za svojimi petami, prišli štirje pogumni Jezdeci Usode. Na vrhu so prav hitro obrnili ter se vrnili na pomoč svojemu obnemoglemu tovarišu in si skupaj z njim privoščili obilno malico nad Špiljo lepo cvetočih rožic. Z dežjem za petami so nato na hitro sestopili in si privoščili izdaten oddih ob Jezeru rac in rib (ponekod navedenem kot Bled). Zadovoljni s svojim junaškim popotovanjem so se nato vrnili domov in opravili še razvoz po domovih.

Mediji so odpravi priznali neustrašen pogum in njeno premišljeno sestavo. Če bi bil v ekipi recimo tudi Žura, ki je po karakterju bolj pičkica in se ustraši tudi že malo večjega polža, bi najbrž ves projekt propadel. Zdaj pa se uboga reva zgraža in nekaj negoduje iz drugega konca sveta, kjer se počuti varnega. Niti sanja pa se mu ne, kako dolga je lahko roka pravice. Pravijo, da je maščevanje kot Fructalov sok iz breskve in pomaranče: če ga dolgo hraniš, mu najbrž preteče rok in se pokvari, vendar ga moraš vseeno spiti, ker je tudi pokvarjen boljši kot čokoladno mleko.

Jan Grilc, siva eminenca družbe Pujs Travels