Matura...

... je eno navadno sranje. Že 14 dni visim doma cele dneve in se učim. No, učim se ne cele dneve, ampak še vedno je v igri kar zajetno število ur na dan. Definitivno sem se v teh 14 dneh učil nekajkrat več kot prej celo leto. 4. letnik je res lahek, ampak finale je pa ubijalski in duhamoren. Pravijo, da gajžla poči na koncu.

Angleščino in slovenščino smo na srečo že dali skozi, jutri pa sledi sociologija, ki sem ji posvetil cel tale teden mojega življenja. Vsak dan je izgledal nekako takole: jutranja kava, sociologija, kosilo, sociologija, pizdenje čez sociologijo, odmor, ki ga je treba izkoristiti za geografijo, pizdenje čez sociologijo in geografijo, večerja, obvezni večerni sprehod, raziskovanje tem in pisanje člankov za Zapik. Tale Zapik (glasilo KŠK-ja) je tudi edina svetla točka tega tedna in dva članka, ki sem ju moral napisati sta bila tudi bolj kot ne edino razvedrilo. Izide nekje okoli 15. junija - berite ga!

Jebi ga, če sem celo leto zabušaval in ga sral naokoli moram pač delati zdaj. Zaspanost le stežka premagujem ob izdatni pomoči kofeina in nikotina, ampak bomo že nekako. Jutri zaključimo s sociologijo in v ponedeljek z geografijo in maturitetni predmeti so mimo. Matematika namreč ni predmet, ampak prefinjena, dodelana in sofisticirana oblika mučenja mladoletnih in malo starejših oseb, ki jo ustava in pravna država ne prepovedujeta, ampak celo spodbujata. Čez matematiko se namreč najlažje izpolnjuje skriti kurikulum, preko katerega vladajoča elita vceplja svojo ideologijo osebkom, ki ravno končujejo sekundarno socializacijo, kar potrjuje tudi McGee s svojo tipologijo religije. Ma u kurac!

Jan Grilc, rahlo utrujen in ravno prav siten, da bi na kole napičil vse, ki bi mi še upali omeniti, da me v bistvu naslednji teden čaka še matematika.

Živel tovariš Tito!

Vsej mladini, ki še praznuje na današnji dan, želim vesel 25. maj!

Mira Alečković: Druže Tito, mi ti se kunemo

Godine su prosle pune muka.
Ginulo se za slobodu nijemo.
Ili s pjesmom umesto jauka,
Druze Tito mi ti se kunemo.

Veselje se siri na sve strane,
sad slobodno po zemlji idemo.
Al' velike pamticemo dane,
Druze Tito mi ti se kunemo.

Praznik s'lazi na ulice nase,
u oblake da letimo smjelo.
Nase pjesme zli neka se plase,
Druze Tito mi ti se kunemo.



Jan Grilc, ki pozdravlja Dan mladosti!

Ah, jebiga...

Ker sem v avtomobilu izreden mojster, sem seveda fuknil na glavni vožnji. Zasral sem na križišču na Zlatem Polju, kjer sem zavijal levo proti bencinski črpalki. Pred mano so bili še trije avtomobili, ki so se postavili v križišče in čakali, da tisti, ki so vozili naravnost, speljejo svoje počasne usrane riti iz križišča. Jaz sem zasedel mesto malo za črto in ko sem speljal seveda nisem pogledal na semafor, na katerem je svetila nemarna rumena luč. No, to je bila vsa zgodba o uspehu. Čestitke sprejemam po maturi iz angleščine, ki jo pišemo v soboto. Že vnaprej hvala vsem.

Jan Grilc, invalid v avtomobilu

Danes jokam...

Danes me čaka zadnji dan na Gimnaziji Kranj. Zadnji dan štirih opojnih let na šoli, ki je na meni pustila neizbrisno sled. Na šoli, ki me je spoznala z novimi ljudmi, navadami in oblikami udejstvovanja. Zadnji dan z generacijo, s katero sem prezivel vse te neštete dni, vse te neštete trenutke, ki so iz nas naredili prijatelje. Z vsemi temi prijatelji, ki so iz mene naredili človeka, kakršen sem. Za to sem hvaležen vsakemu izmed njih.

Kaj vse sem jim dolžan, sem se zavedel šele danes, ko sem ugotovil, da nas jutri ne bo več vseh na kupu. Da bo vsak živel naprej svoje življenje in da se mnoga izmed njih z mojim morda ne bodo več prepletala. Da me morda marsikateri izmed njih ne bo več spravljal v smeh in me opozoril na sonce, ki prihaja izza ovinka. Da jutri ne bo več razreda, s katerim smo skupaj peli med odmori. Da jutri ne bo več tiste gimnazije, kakršna obstaja le še danes.

Nikoli nisem jokal zaradi ocen. Nikoli nisem jokal niti za puncami, pa če sem jih imel še tako rad.

Danes pa jokam kot majhen deček, ki ugotovi, da odhaja nekaj, s čimer je živel in dihal.

Danes jokam za Gimnazijo Kranj. S solzami ali brez, danes jokam.

Pankrti!

Pankrti - Zastave v prvem planu

In še mars kej drucga delamo lahko.

Zvečer igramo šah in beremo knjige.
Fotr prau da je u drugih enoteh še slabš.
Da si marskje niti šnopca ne smejo kuhat.
In še mars kej drucga delamo lahko.
Med pavzami igramo remi in gledamo stripe.
Mat prau da je u drugih enotah še slabš.
Da nekje niti mesa ne dobiš vsak dan.

Trda roka, stisnjena pest, vsak dan dajo nam za jest.
Trda roka, stisnejena pest, v nedeljo pa lahko u mest.

In še mars kej drucga delamo lahko.
Obelčemo se u kopalke in zapodimo v vodo.
Oblečemo se u rekelce in gremo na sestank.
Oblečemo se v uniforme in posadijo nas u tank.
In še mars kej drucga delamo lahko.
Skrbimo, da slučajno ne bo kdo kej reku.
Gledamo, da ja ne bi kej spregledal.

Trda roka, stisnjena pest, vsak dan dajo nam za jest.
Trda roka, stisnejena pest, v nedeljo pa lahko u mest.

In še mars kej drucga delamo lahko.
Opazujemo postrojenost naših ljudi.
Uvežbanost varnostnikov, ko se igrajo z minam.
In še mars kej drucga delamo lahko.
Gledamo olimpiado, letos se odvija v Afganistanu.
Gledamo vodjo, kako je resen na ekranu,
in zastave, kako vihrajo v prvem planu.

Trda roka, stisnjena pest, vsak dan dajo nam za jest.
Trda roka, stisnejena pest, v nedeljo pa lahko u mest.

In še mars kej drucga delamo lahko.
















Še vedno sem pod vplivom včerajšnjega koncerta Pankrtov na Bazenu v Kranju, ki mi je bil bolj všeč kot tisti v Tivoliju. Pokalo je! Dediji še vedno naredijo večjo fešto kot katerikoli bend naše generacije. Posebej ob zgornjem komadu pa mene raznese - ne čisto dobesedno, ampak skoraj - in s trdo roko in stisnjeno pestjo človeka kar prime, da bi malo zganjal revolucijo. Za konec pa še citat iz pesmi Lepi in prazni: Ni več upanja, povozu ga je tank. Danes zjutraj je tako razmišljala moja glava, ki jo je očitno povozil tank.

Jan Grilc, ki še vedno ne ve, zakaj se Metka ne more več žogat

Ričet

Zgodba se začenja v nedeljo zvečer. Naša mami je vsa zadovoljna prinesla na mizo cel kubični meter velik lonec ričeta in zažgolela ''Poglejte, kok ga je!''. Reakcija je bila takojšnja in precej burna. Fotr je rolal z očmi kot za stavo, mali je praskal z nohti po šipi, jaz sem tolkel z glavo v mizo, mala je bila itak že eno uro skregana z vsemi, tako da tudi sedaj raje ni podala komentarja, prasec in pes sta začela cviliti in tekmovati, kdo bo glasnejši, ribici pa sta bili brez življenja. Kot vedno. Takoj smo pobrali stave, kolikokrat ga bova z Nejcem ta teden jedla. Jaz sem optimistično stavil na štirikrat, mali je vplačal za enkrat več. Zgodbo smo še malo razvlekli, priložnost je bila za zajebancijo odlična in tako smo takoj dva dni zapored tolkli ričet.

Nato pa se je kot kralj Ludvik pri Tartuffu v vlogi odrešenice pojavila soseda Štefka, legenda ulice. Mami se je na srečo spomnila, da ta obožuje ričet in ga kar lep procent namenila dobri ženički, ki s svojim arhaičnim jezikom in šaljivimi izjavami na svoj račun vedno poskrbi za dobro voljo celotne ulice. Zahvalil sem se ji kot zlata ribica rešitelju, a s tem ričet še ni bil premagan.

Prav dobrovoljno se mi je smehljal iz krožnika, ko sem danes prišel iz šole. Po svoje je tak lonec ričeta prav super stvar, saj v tvoje življenje prinaša neko sigurnost in mir. Ko prideš domov, točno veš, kaj boš jedel za kosilo. Za tri dni vnaprej. No tako sem si dal ričet pogret, ko je mami začelka pripravljati neko meso, rezati paradižnik, vleči iz hladilnika pivo in pomislil sem že, da se me je usmilila. Ko sem se ji začel zahvaljevat, pa je sledil tuš, ki je bil tako mrzel, da bi popizdili še polarni medvedje. Meso je za delavce, ki nam postavljajo Uto stoterih imen. Ti pa kar lepo (v tretjo) jej ričet. Pol se pa pejd.

Sklep: ko mojstra postavita Hišo Marije pomočnice se bom gladko preselil tja in v hiši honorarno opravljal razna dela kot hišnik. Seliti se mi ne bo treba daleč in še bolje bom jedel.

P.S.: Mamico zajebavam samo zato, ker vem, da mi ne bo zamerila. Drugače je najboljša kuharica pod soncem.

Jan Grilc, ki bo začel na tržnici prodajat ričet

Ja, še pišem blog.

Samo trenutno ne redno. Še vedno lovim samega sebe naokoli po svetu in ta teden se še malo bom.
Od zadnje objave je minilo že nekaj časa in od takrat mi je uspelo obiskati turnir in-line hokeja v Stražišču, ki je trajal dva dni in je bil fenomenalen, obiskati 5 žurk med počitnicami, ki so bile vsaka po svoje izredno zanimive, se pripraviti na maturitetni esej, le-tega odpisati in to kar dobro, od ponedeljka do petka prejšnjega tedna sodelovati v tehnični ekipi koncerta na gimnaziji, najti izgubljeni gimnazijski boben, ki ga je iskala vsa šola, narediti društveno vožnjo in to s tako slabo vožnjo, da je kar bolelo, zamenjati dva avtomobila v avtošoli, obiskati prva dva dni Tedna mladih in skočiti še v Dragatuš. Kje to je, si ne znate predstavljati. Tudi če mislite, da si lahko, vam povem, da si ne morete. Za informacijo, nekje v največjem vozlu tankega črevesja Bele Krajine. Ne znam si predstavljati, kdo je tja postavil prizorišče kolesarske dirke. Klela ga je vsa kolesarska Slovenija.

V temu tednu je za opraviti še: z Ahačičem morava zmagati turnir v balincih na Tednu mladih, napisati predstavitveni govor za razred na predaji ključa, ugotoviti, kako bomo izpeljali predajo ključa tretješolcem, najti pot po šoli, ki jo bo opravil sprevod maturantov, iti navijat za rokometašice v Celje, iti na večerjo s profesorji, narediti osmrtnico za razred, kot maturant paradirati, plesati in piti po Kranju, odigrati tekmo za tretje mesto v Šili, doboti nazaj kartico, ki mi jo je ukradel zlobni bankomat, kupiti nov telefon in še obiskati poroko. Vmes nam doma pridejo še postaviti vrtno utico, za katero se moram spomniti še nekaj imen. To bo namreč Uta stoterih imen. Zaenkrat imam na zalogi: Johnny Cash house, Folsom prison, Hiša Marije Pomočnice, Hiša nasprot sonca, ... Kakršne koli ideje za imena sprejemam z odprtimi rokami.

Časa mi rahlo zmanjkuje. Tole na srečo traja le še ta teden, potem pa sledi obdobje priprav na maturo in matura sama. Do takrat pa se opravičujem družini za mojo pogosto odsotnost od doma.

Če kje opazite mojo senco, ki izgubljena tava naokoli in me išče, ji povejte, naj me pokliče na 040 728 321.

Jan Grilc, ki je s šolo že opravil in se zato lahko podi naokoli