Kako si? Bilo je i bolje...

Počitnice. Poka. Najlepše vreme. Vse je idealno. Skoraj vse. Morda ni v redu le to, da bom bolj kot ne vse počitnice preživel doma in študiral maršala Tita, generalissima Franca in generala Pinocheta. To mi sicer ne preseda, problem je le v tem, da imam preveč bujno domišljijo in si lahko predstavljam 125897 boljših stvari, ki bi jih lahko počel.

Da začnemo pri najbolj očitnih: lahko bi se v Sharm el Sheikhu potapljal na koralnih grebenih, cel dan ležal v senci palm ob morju, spil pivo, ko bi mi sedlo, jedel petkrat na dan in gledal očem prijazne turistke.

Lahko bi v čudoviti, odtrgani, barviti, ponosni, moderni in starinski, mogočni, topli, prijazni in nasploh najboljši Barceloni ležal na sončku v parku Guell in pil pivo. Ali pa ležal v travi na Montjuicu in pil pivo. Ali pa ležal na Barceloneti in pil pivo. Ali pa sedel na La Rambli in pil pivo. Cel dan ne bi delal nič in niti za sekundo mi ne bi bilo dolgčas, ker ti ob taki množici barv, vonjav, zvokov in odtrganih ljudi niti v teoriji ne more biti dolgčas.

Ali pa bi bil že kar zdaj v Dublinu (hehe, countdown: 15 dni) in se do nezavesti nalival z Guinnessom. Ali pa bi v Grčiji ležal na samotnem otoku. Jaz, 5 gajb piva, Švedinja in sonček. Wunderbar :).

Lahko bi tudi doma na vrtu pil pivo na soncu. Pa še tega ne morem, ker mam čez 2 uri vožnjo.

Baje da so počitnice ta teden. Kdo mi je že to naložil?

Jan Grilc, ki prvič v življenju med počitnicami ne zabušava

Nenavadna vaja ali kako vse se da umreti

V sredo smo imeli eno najbolj zabavnih in kaotičnih vaj šile do zdaj. Vsi dobro razpoloženi in razigrani smo po ogrevanju najprej igrali disciplino, v kateri se morata dva in po dva povsem običajno pogovarjati in pri tem delati nenavadne gibe. Igra naj bi se igrala le v parih, ker pa smo bili mi nenavadno dobro razpoloženi, smo jo malo priredili in se ob koncu seveda vsi stepli. Padale so težke batine. Jaz sem jih seveda samo delil.

Nadaljevali smo z eno naših najljubših disciplin, v kateri morajo igralci eden za drugim postaviti imaginaren prostor in se obnašati v skladu z njim. Prvi prostor je bil znanstveni laboratorij, kar se morda komu zdi miroljubno in nenevarno. Ne znate pa si predstavljati, kaj vse se lahko zgodi. Ob koncu prizora je bila na odru skoraj vsa ekipa, nekaj jih je bilo mrtvih zaradi virusa, nekaj poklanih, na koncu pa sem trupla kar posesal.

Potem se je zadeva odvijala v skednju. Najprej se je Rabič s traktorjem zagonil skozi steno, saj ga je lovila žena in nato sva se zapila. Medtem se je v skednju zbrala že skoraj vsa ekipa. Mana je ležala na tleh, saj jo je ubil tornado in nihče jo ni kaj dosti opažal. Nekdo je vmes ukradel traktor in žejo je skupil naslednji. Vrnitev naju z Rabičem je bila pospremljene z njegovo takojšnjo smrtjo zaradi zakola. Ko se je on dušil v mlaki krvi je traktor zapel še zadnjič in streha se je zrušila na vse še prisotne in nas pobila na mestu. Najbrž ni treba poudarjati da se je prizor s tem zaključil.

Tretji prizor pa je pokazal definicijo kaosa. Najprej je Aja sama igrala biljard v zaprtem baru, nato sta se ji pridružila še Juš in Mta, ki se ga je takoj zapil. Ko je to zagledal Rabič, ga je odneslo v zrak in takoj se mu je pridružil. Žurka je bila v polnem zagonu, ko se je pojavil Nejc kot lastnik bara, ki zaradi svoje nečloveške razbacanosti ni mogel drugače skozi vrata kot postrani. Začel je zabavljati čez pijano drhal, ki pa ga nekako ni vzela kot resno nevarnost. V sredini napete situacije sem se kot zadnji iz ekipe, ki še ni bil na odru, vpletel še jaz. Žurka se je nadaljevala in mišičasti lastnik je zapustil prizor. In se vrnil z dvema pištolama. Rabič je seveda takoj pokasiral strel v glavo, vendar tudi to ni zmotilo žurke. Malo se je še streljalo, lastnik je dobil nekaj batin po gobcu in spet zapustil prostor. Tokrat se je vrnil z bazuko. Nihče ni preživel.

Vaja ni bila ne vem kako produktivna, bila pa je na moč zabavna. Iz tega opisa tega morda ni zaznati, vendar je bil občutek fenomenalen. Pokazal pa se je tudi značaj odlične ekipe, saj smo kar sami nadgradili discipline – pri prvi smo na koncu sodelovali vsi, čeprav naj bi bili v parih, pri drugi pa prostora nismo samo postavili, ampak na koncu tudi razbili do nerazpoznavnosti. In tudi to še ni vse: ker smo poklicali v desetih minutah, smo zraven dobili še cel tovornjak smeha. Vse to povsem zastonj!

Jan Grilc, trikrat ubiti šilar

Saga o domačih živalih Benedikove 9

V naši družinici imajo po nekem čudnem naključju vsi določeno nagnjenje do lastništva domačih živali različnih velikosti, oblik in barv. Tu sem le jaz nekakšna izjema. Edini domači živali, ki sem jih kdaj imel, sta bila dva paličnjaka, ki sem jih v navalu zanosa in nepremišljenosti nekega zanju usodnega dne privlekel iz šole. Ubožčka (ali ubožici, zadeva je precej nedoločljiva) sta bila nepopolna že ob prihodu v našo hiško, saj je vsakemu manjkala po ena noga. Od takrat je šlo le še na bolje. Opa, na slabše. Paličnjaki so sicer izredno nezahtevne živali, a zame očitno še vedno prezahtevne. Po nekaj tednih trpljenja ju je odrešil moj dobrosrčni in dobronamerni bratec, ki pa kaj večjega uspeha pri skrbi zanju ni imel. Sami so si krivi, saj so to namreč tako nezanimive živali, da nanje človek enostavno pozabi. In tako sta preminila. Prvo poglavje se s tem končuje.

Naslednja zgodba o uspehu sta zlati ribici, ki si jih je moja zlata sestrica omislila za sedmi rojstni dan. Nikoli ne bom razumel, kaj ljudje vidijo na teh neverjetno dolgočasnih plavajočih stvarcah. Nimajo niti spomina niti intiligence. Naše so celo tako zabite, da jih lahko pobožaš. Razumem, da imajo ljudje akvarije z 20 ribami in polži in kamni in rastlinami in čistilci in algami, ki jih moraš potem čistiti, in da potem gledajo ribe v njihovi nedolžni igri in žretju ena druge. Ampak 2 zlati ribi v nekaj litrskem akvariju? Pravijo, da jih ljudje dajejo za ozadje, namesto slike. Res je super, ko med obedom gledaš ribice, ki plavata. Najbolj mi je všeč tisti del, ko ravno daš v usta nekaj fenomenalnega okusa in v istem trenutku riba poje svoj drek, ki ga je izločila 4 sekunde prej, vendar se tega na žalost ne spomni. Na moč okusno.

Najboljše pa pride na koncu - spektakularna zgodba o morskih prašičkih. Prasce naš bratec menja kar po tekočem traku in vsak novi ima bolj neobičajno ime - Piki, Pika, Fredi in zdaj Pepa. Ker se jaz s temi poimenovanji nekako nisem vedno strinjal, sem jim imanja malo prikrojil po svoje, kar je bratu vedno kravžljalo živce, saj so mu že prasci in prasice sami delali dovolj problemov. Oziroma jih je delal pes. Prvega smo imeli 14 dni, ko smo šli na vikend - 5 oseb, pes in prasec. Zjutraj smo v miru jedli zajtrk in pujs je šel pod gajbico, da bi se najedel sveže trave. Takrat pa se od nekod prikrade hudobni pes, ki mu je nagon veleval naj prevrne gajbico in obračuna z malo podganico, ki mu zadnje čase krade pozornost. Kar naenkrat smo zaslišali divje cviljenje in preden je kdo uspel herojsko posredovati, je pes že pokončal nebogljenega prašička. Solze so tekle v potokih, pes pa je kar nekam izginil, ko je ugotovil, da je zasral na celi črti. Seveda je bil tu tudi masaža srca in poskusi oživljanja prasca, vendar ni šlo in sledil je pogreb z venci cvetja in dvodnevno žalovanje. In takojšnji nakup novega pujsa.

Po 14 dneh njegove življenjske dobe smo zvečer nekam odšli in slabo zaprli terasna vrata. Pes se je očitno hotel maščevati vsej prašičji rasi za ponižanje, ki ga je doživel zadnjič in pri tem je pokazal neverjetno voljo. Uspelo mu je odpreti stranski zatič pri kletki in nov prasec je v večnih loviščih. Ob prihodu domov je brat uspel zagledati le razsuto dnevno, pujsa pa ne in deležen je bil obrazložitve, da jo je prasence popihalo skozi vrata. Še tri dni ga je iskal okoli hiše, resnico pa izvedel šele čez kakšno leto. Po tem je diktatorska mati prepovedala v hiši vse, kar se oglasi na besedo svinja, dokler je pri hiši pes. Mali pa jo je prehitel po desni in se s sošolci zmenil za novega, ki ga bo deležen za darilo.



Ko sem ga zagledal, je do moje smrti manjkalo neverjetno malo, saj sem se skoraj zadušil od smeha. Nemogoče je bilo ugotoviti, kje ima rit in kje glavo, ali hodi ritensko ali naprej in nasploh kaj je to, ker je bil pujs dolgodlak. Ampak zares dolgodlak. Bratec je bil deležen toliko zajebavanja, da bi listi s šalami na njegov račun napolnili celo vlakovno kompozicijo. No temu prascu je bilo namenjeno daljše življenje, kar kaki dve leti je uspel preživeti v tej neusmiljeni džungli. Tudi nasilne smrti ni umrl, ampak je kar enkrat malo za foro preminil. Kar tako. In spet jok in tako dalje. No, zdaj je na sceni že četrti. Baje četrta. Ko se ji kaj zgodi vas bom nedvomno obvestil.

Jan Grilc, ljubitelj morskih prašičkov

Cela pizdarija!

Vidi vidi, tudi jaz imam svoj blog. Zdaj pa se zastavlja vprašanje o čem pisati in odgovorom skoraj ni videti kraja. In tudi ne začetka. Zato sem se odločil, da si bom naredil seznam tem o katerih bi lahko pisal. Na seznamu so se znašle naslednje teme: higiena živečih ob reki Ganges, razvojni cikel goveda v Andih, delovanje ladijskega vijaka na ladji Queen Mary, primerjave žvečilnih gumijev Orbit in Airways, črevesne bakterije, problemi nižjega sloja v Azerbajdžanu in še nekaj drugih, ki pa so bile neumne in jih ne mislim navajati na spletu, ker bi me lahko še kdo zajebaval.

Naslednji korak pa je bil razmislek o temah, ki sem jih uvrstil na ta seznam. Najprej sem ugotovil, da so zelo homogene in ozko usmerjene in da bi znal tu nastati problem, kljub temu da so sicer zanimive za širše množice in bi bile lahko komercialno uspešne ter prodorne. Na dolgi rok bi to lahko predstavljalo resno oviro, kot recimo ležeči policaji in ležeči pijani ljudje.

Začel sem razmišljati o rahli spremembi tem. Najprej sem se spogledoval z idejo, da bi bil blog obarvan bolj kemijsko in biološko. Ko sem idejo že skoraj položil, me je zapustila z obrazložitvijo, da je moje znanje na tem področju vse preobširno in moje poznavaje terminologije vse predobro, da bi me normalno ljudstvo lahko razumelo v vseh točkah mojih trditev.

Nato se je pojavila nadvse privlačna ideja, ki ji je na njeni lepo oblikovani, sočni, vsega poželenja vredni, pozornost vzbujajoči in od zdravja kar sijoči ritki pisalo: piši o tistem modelu, ki si ga zadnjič zagledal v ogledalu, tistem ta velikem, ki je nosil neko nadvse neverjetno smotano čepico. Takim oblinam se seveda nisem mogel upreti in vzel sem jo k sebi, jo pogrel, napil in nahranil in tako sem ji bil všeč, da se je kar zasidrala k meni. Delčka njene privlačnosti ste bili ravnokar deležni tudi vi. Obljubim, da vam jo bom malo pokazal na vsake toliko časa.


Jan Grilc, na novo zapečeni bloger