Pa je tu!

Končno se je v naši severni sosedi in deželi čokolade in medvedov, ki so zaprti v luknji sredi mesta, tako da jih lahko vsi naključni mimoidoči in navušeni turisti drkajo v glavo, pa jim kljub neizmerni razpizdenosti medo nič ne more (torej Švici), začelo evropsko prvenstvo. Za koga bi navijal se do danes nisem odločil, saj so si moji favoriti privoščili neslano šalo in se odločili, da jim je domače usrano vreme in dolgočasna pokrajina ljubša kot slikoviti vršaci avstrijskih in švicarskih gora (Anglija torej). Ker nobene druge reprezentance ne preferiram, sem se odločil, da me morajo prepričati z igro.

In že takoj danes sem dobil moštvo, za katerega mi bije srce. To je Avstrija. Čeprav moja čustva do severnih dosedov niso ravno tako vroča kot afriška savana, v kateri se brezskrbni slončki podijo naokoli in gazijo nič hudega sluteče gazele, so me prepričali z borbenostjo in zagretostjo, ki je izničila pomanjkanje tehnike. Borbenost je na splošno zadeva, ki me je vedno bolj navduševala od imen. Na tekmi z nekaj razredov boljšimi Hrvati, ki so pokazali igro, ki je bila še slabša od kombinacije mrzle juhe in toplega piva, so si na krilih Turka in nekaterih ostalih nacionaliziranih igralcev zlomili nogo, kot temu pravijo otočani. Zmagali so sicer najboljši prijatelji našega Joškota, saj izredno skrbijo za njegovo zdravje s tem, da ga držijo na dieti. Njihova največja zvezda pa je bil danes neverjetni Dario Srna. V zadnjih desetih minutah je osemkrat ležal na tleh in samo v teh desetih minutah ukradel 12 minut igre, v katerih bi Avstrijci najbrž dali vsaj dva gola. Svaka mu čast.

Tudi druga tekma nam je postregla z nekaj neverjetnimi potezami, igrala pa je Poljska proti Zahodni Poljski. Najboljši je bil definitivno Miroslav Klose, ki je zrežiral drugi gol s tem, da je prav nemogoče zgrešil žogo in jo nastavil Podolskemu. Najbrž ste že sami ugotovili, da sta oba možakarja Nemca. Klose je ta dosežek ponovil še nekaj minut kasneje, ko je žogo zopet zgrešil za dobrega pol metra in se ob tem še tako spektakularno stresel na tla, da je bilo prav veselje gledati. Dober je bil tudi Frings. Danes je bil namreč dobre volje in je soigralce napizdeval samo na dve minuti, ne pa kar vseskozi. Tudi meni je polepšal dan z nasmehom, ki očitno nikoli ne izgine iz njegovega obraza.

Še bolj pa mi ga je polepšala informacija, da je bil Tomo Križnar do leta 2001 član Al Kaide. Mojster je to povedal sam, po napadu na dvojčka pa se je izpisal, kot se pač ljudje izpišejo iz tabornikov. Zdaj pa malo hodi po črni celini, nato ga malo zaprejo ker ilegalno prečka meje, pri nas pa nastane cel vik in krik. Ne vem zakaj ne nastaja, ko mi vsak mesec zapremo nekaj deset ilegalcev. Tomo je pač drugačen. On malo pohajkuje po svetu in se vpisuje v teroristične organizacije, kot se pač ljudje vpisujejo v tabornike.

Jan Grilc, zagret navijač Avstrije in Tomota Križnarja