Danes me čaka zadnji dan na Gimnaziji Kranj. Zadnji dan štirih opojnih let na šoli, ki je na meni pustila neizbrisno sled. Na šoli, ki me je spoznala z novimi ljudmi, navadami in oblikami udejstvovanja. Zadnji dan z generacijo, s katero sem prezivel vse te neštete dni, vse te neštete trenutke, ki so iz nas naredili prijatelje. Z vsemi temi prijatelji, ki so iz mene naredili človeka, kakršen sem. Za to sem hvaležen vsakemu izmed njih.
Kaj vse sem jim dolžan, sem se zavedel šele danes, ko sem ugotovil, da nas jutri ne bo več vseh na kupu. Da bo vsak živel naprej svoje življenje in da se mnoga izmed njih z mojim morda ne bodo več prepletala. Da me morda marsikateri izmed njih ne bo več spravljal v smeh in me opozoril na sonce, ki prihaja izza ovinka. Da jutri ne bo več razreda, s katerim smo skupaj peli med odmori. Da jutri ne bo več tiste gimnazije, kakršna obstaja le še danes.
Nikoli nisem jokal zaradi ocen. Nikoli nisem jokal niti za puncami, pa če sem jih imel še tako rad.
Danes pa jokam kot majhen deček, ki ugotovi, da odhaja nekaj, s čimer je živel in dihal.
Danes jokam za Gimnazijo Kranj. S solzami ali brez, danes jokam.
ponedeljek, 19. maj 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarji:
Pridružujem se ti na ta deževen dan... Res je težko pomisliti, da odhajamo svojo pot... toliko lepega nas je povezovalo vsa ta štiri leta... tudi v težkih trenutkih smo držali skupaj in se bodrili, da smo jih premagali. Gimnazija nas je naučila živeti- se boriti, uživati, jokati... Mislim, da bo vsakemu od nas ostala v lepem spominu. Ob tej priložnosti ti želim veliko sreče na nadaljni poti, da postaneš uspešen novinar in da se kljub razhajanju še kdaj vidimo na pijači;)
jan, zdej si pa še mene u bolj žalostno stanje spravu. danes se sploh nisem zavedala, da je zadnji dan.
pravjo da so srednješolska leta najlepša, in...se kar strinjam.
Objavite komentar