Kje se skriva ta topel, miren kraj?

Sedim za mizo. Na moji desni je nekakšna zložena omara. Na vrhu ene izmed polic stoji več pločevink piva: Jelen, Guinness, Moretti, John Smith's, ... Spomini iz potovanj širom Evrope. Poleg mene na mizi leži zbirka del Ivana Cankarja, vezana v temno rdeče trde platnice, ob njej pa tiktaka ročna ura. Krožnik z drobtinami preste. Kitara. Slika Cheja s cigaro. Nihče ga ne bi prepoznal na tej sliki.

Pred menoj pa zagrnjena zavesa. Stoji kot zid. Ne vidim, kaj se skriva za njo. Pa vendarle vem. Sosedova hiša in vrt, na katerem se igrajo otroci. Nato pa mi pogled zdrsne više, misel pa dlje. Zagledam letalo. To je zame simbol nečesa daljnega, novega, lepega, neodkritega, nepredstavljivega in impresivnega. Zato odplavam z njim. In z njim se potopim - najprej za obzorje, nato v sanje. Te me vodijo po stezah, ki jih poznam, a se mi vendar vsakič zdijo nove. Čeprav so stare, mi vsakič dajo nov občutek. Občutek, ki me krepi in mi daje moč in upanje. Željo, da se trudim preživeti v tem hitrem, mrzlem svetu. Nekje obstaja lepši kraj. Kraj, ki ga bom videl le, če bom počakal. In to pričakovanje mi daje moč.

Moč, da v tem hitrem, mrzlem svetu najdem nekaj mirnega in toplega.