Brezveze.

Pretekli vikend je bil tako noro hud, da je bilo res že kar brezveze. Doma me ni bilo praktično nič, odspal sem tudi samo nekaj ubogih uric in tudi kakšna kaplja alkohola je stekla po grlu. No, ravno osamljena ni bila.

Najprej petek. Po šoli takoj v avtošolo malo vrtet volan in pritiskat pedala za eno urico. Po tem domov (v Dawna) na pir in jest v picerijo Romano in moči za pot v Ljubljano smo si nabrali. Seveda izdatno, saj smo pred seboj imeli prvo zares pomembno tekmo šile v tej sezoni. Sicer so bile še vse pomembne, vendar je bila ta četrtfinalna in o kakšnem porazu sploh ni bilo govora, kaj šele misli ali sploh spogledovanja s to pri nas sicer redko uporabljano besedo. Letos smo izgubili le enkrat, ampak tisti poraz je neznosno bolel. Edina tekma na domačem terenu je bila. Uspeli smo tako posrano odigrati, da smo postali prva kranjska ekipa, ki je izgubila v Kranju. Odločili smo se, da četrtfinale ne bo tak in polni adrenalina smo se podali na odrske deske. In zmagali z ogromno razliko 2,8 točke. Jebi ga, dobri smo. Ko smo zmagali, me je skoraj razneslo. Še posebej luštno je bilo, ker smo sesuli Bežigrad. Sweet. Nekateri so na to tudi nekaj popili. Na poti domov sem se ustavil še na žurki mojih sosedov in šel pozdravit Joške v'n, ki se me ne morejo znebiti niti na zasebni zabavi.

Naslednje jutro sem se zbudil v precej slabem stanju. Skoraj takoj me je pobral Žura in odpeljali smo se na generalko za maturantski ples na Gospodarsko razstavišče. Tam smo doživeli mogočen sprejem kakšnik 10 - 35 tisoč1 protestnikov iz cele Evrope. Po nekaj urah dolgčasa in gledanja zmačkanih obrazov se nas je nekaj odpravilo po pivo in sendve in na nabrežju ter v parku Tivoli smo odštevali ure in minute do težko pričakovanega koncerta Bijelo Dugme. S kartami za tribuno smo se uspeli nekako ušunjati na parter in se namestiti v deseto vrsto. Jaz sem videl odlično, za ostale ne vem. Bebek, Alen in Tifa so pripravili izvrsten šov, ki je trajal kar 3 ure in pol. Brez pavze. Na koncu smo bili izmučeni, a zadovoljni, saj je bilo vzdušje ob zvenenju hitov, ki so ljudi spravljali v delirij, neverjetno.

Naslednje jutro sem se spet zbudil v dokaj slabem stanju. Spet nisem vedel zakaj. A spet me je na noge spravil adrenalin, ki je napolnil kri za maturanca. Odhod je bil načrtovan za ob pol sedmih. Seveda smo šli ob sedmih. Maturanca ne mislim kaj dosti opisovati, saj nekateri že veste, kako izgleda, ostali boste pa tako ali tako še doživeli svojega. Pohvalil bi le organizacijo, program uradnega dela, after party, after after party, vse moje soplesalke, posebej pa Jero, izvrstno druščino in kvaliteto piva.


Sliki: Na levi moja odlična soplesalka Jera in jaz brez klobuka, ki se mu lahko reče tudi šešir in to s tem, da poudarek ni na E ampak na I. Na desni pa jaz v polni opremi.



V ponedeljek zjutraj se nisem zbudil utrujen. Ker nisem šel spat. Utrujen sem postal šele ob enajstih. Do takrat pa se je eden najhujših vikendov že zaključil na zanimiv način. Malo sem podremal doma (v Dawnu).

1 - Zanimivo, da se lahko podatki policije in sindikatov razlikujejo kar za 25000 ljudi.


Jan Grilc, zadovoljen z zmago, koncertom in maturancem