Utrinki iz Dublina

Najbrž vas velika večina že ve, da smo med 12. 3. in 19.3. s Pirecom in Lavtarjem obiskal festival St. Patrick's day, irski nacionalni praznik, ki je potekal v Dublinu. Cel teden se v bistvu skoraj nismo nehali smejati, saj je bilo v vsakem trenutku nekaj, kar nas je spravilo do bolečin v trebuhu, ki jih je povzročal smeh. Dovolj je bilo že samo, da je nekdo omenil !1 v pravem trenutku.

Skoraj prva stvar, ki smo jo opazili v Dublinu je bila, da je povsod, kamor pogledaš neverjetno veliko Polskih sklepov (trgovin), v katerih prodajajo samo poljske stvari in kjer delajo in kupujejo samo Poljaki. Hitro se je razvila teorija, da so to tako ali tako Židje in to se je potrdilo na festivalski dan. Sredi nekega parka so Poljaki postavili šotor, v katerem so predstavljali svojo kulturo in igrali tradicionalno glasbo. Ko se je program začel in so vsi obiskovalci, med katerimi jih je bila večina Poljakov, vstopili v ta šotor, je varnostnik začel hitro postavljati ograje okoli in okoli šotora, hkrati pa je ''kot po naključju'' prišlo na prizorišče še nekaj policajev. Zakaj se to dogaja, je bilo jasno takoj: Irci so po Hitlerjevem zgledu našli končno rešitev za to vprašanje. Postavili so dublinski geto.2














Ker se je tam zgodba očitno zaključila, smo dobrovoljno odskakljali proti središču festivalskega dogajanja. Tam pa nas je pričakal naš kolega Denny. Who is the man? Denny! Mojser nam je ves čas festivala pripravljal slastne hotdoge povsem zastonj! Ker smo si že prejšnji dan privoščili enega, ki pa ni bil ravno največji, kar sem jih pojedel v življenju jedca, nas je največji car, bog in batina festivala (drugo leto se bo festival namreč imenoval St. Denny's day) razveselil z dvakrat večjimi vročimipsi in torbico za sendve. No, razveselil je naju z Mitjem, Pirec je namreč pokasiral prst v rit in dobil manjšo verzijo. Z Mitjem sva bila torej deležna ne samo večjega hot doga, ampak še pol ure nadvse zabavnega Pircovega nerganja.














S tem naja je sicer razveseljeval ves čas, ki smo ga preživeli po parkih. Tam namreč živijo njegove najljubše živalice - golobi. Prekleta podgana, poglej ga kako hod, lihkar se bo na glavo zvrnu, sej še letet ne zna, kdaj si še vidu podgano da bi letela, da se mi ne bi prbližov k ti bom plunu v glavo, a ti mislš da boš še kej za jest dobu, edin strihnin mejbi,... Edinokrat, ko so mu podganice šetale in srale pred nogami in mu je uspelo biti nekaj sekund tiho, je bilo, ko smo sedeli na klopci v St. Stephen' Green parku (ki je sicer neverjetno lep in prijeten park) in je mimo prišel moški bolj brezdomskega videza in nas po slovensko vprašal za cigaret. 5 sekund ni nihče nič rekel (slišal se je le Pircov ''Ne me fukat'') in z povešenimi spodnjimi čeljustmi smo gledali modela. Ker mu nismo nič odgovorili, je že hotel iti, a smo ga hitro ustavili. Dal sem mu cigaret, vzel ga je, rekel hvala in odšel. Še nekaj sekund smo debelo gledali za njim, nato pa je Pirc rekel ''svašta'' in naprej pizdil golobe.














V tem času je bilo vreme še čudovito in sončno in brez oblaka, zato je seveda bilo pričakovati, da bo čez 5 minut že padal dežek. Vendar nas je le ta iznenadil in po irsko prišel že čez 3 minute. Potrebno se je bilo nekam skriti in brez da bi kdo kaj rekel smo se namenili poiskati najbližji pub, da bi v njem spili sok ali kavo. Pot pa nam je presekal Top shop in Mičo je želel pogledati, če imajo kaj primernega za njegovo Ajdo. Pirc je nekaj nergal, potem pa smo v stopili v trgovino, v katero je Mitja sicer pasal kot kiosk na dvorišče mojih sosedov. Lahko se smejite kot hočete, ampak oba sta precej opazna. To pa se je izkazalo za eno boljših potez, ki smo jih naredili - s Pirecom sva pol ure stala na strateški poziciji, od koder sva nadzorovala vso trgovino, in v vedro lovila potoke sline, ki so se valili iz najinih povešenih spodnjih čeljusti. Nasploh je Dublin povsem presenetil s takim številom in koncentracijo dobrih bejb, ampak situacija v trgovini je bila neverjetna. Na lestvici potisnosti, ki smo jo uvedli in je imela 10 stopenj, se je le redkokatera spustila pod 8. Kot visoka ocena se je sicer štela že sedmica.

Prav ta zadeva je bila sicer tudi eno izmed presenečenj, ki so nas čakala v Galwaju, mestu na skrajnem zahodu otoka, ki je tudi najzahodnejši del Evrope in je najbližje New Yorka. Od tam smo tudi lepo videli Manhattan. Lahko bi sicer bila tudi silhueta bližnjega otoka, vendar smo se odločili, da je Manhattan. Na poti v to luštkano mestece smo se ustavili tudi v Tullamoru, ki ga morda nekateri poznate zaradi viskija Tullamore Dew. Na končni destinaciji smo najprej pojedli fenomenalen fish & chips, se potem malo sprehodili po mestu in ga šli žurat v pube. Ko smo jih morali zapustiti, smo se odpravili poiskati prenočisče na železniški postaji, saj nam je vlak odpeljal šele zjutraj. Tam pa nas je čakalo rahlo neprijetno presenečenje: bila je zaklenjena. Ne kje smo morali prenočiti, zato smo bili primorani najti novo zatočišče, ki nam ga je ponudila garažna hiša in njeno sedmo nadstropje. Tam nas je počakala tudi mehka postelja in centralno ogrevanje (beri časopis na tleh in temperature okoli nič). Noč je bila tako prijetna, da smo naslednji da skoraj ves prespali v našem hostlu.















Tam smo si zvečer skuhali špagete. Ob tem spoznali večino populacije našega hostla in sicer zavoljo špagetov, ki so se kuhali uro in 45 minut (lonec je bil pač odličen). Med njimi je bil tudi Tržačan Miki, s katerem smo tudi skupaj nekajkrat šli ven. Znal je tudi nekaj osnovnih slovenskih besed: pizda, kurac, pičku mater, dober dan in hvala. Postregel nam je tudi z izjavo, ki nas je spravila do joka: Let's go to Hard Rock Cafe, a lot of pizda there.















Prijetne noči v hostlu pa nam je pripravil naš prijatelj Jürgen Holzmeister (priimka nam sicer ni zaupal, vendar smo mu ga določili zaradi njegovih karakternih lastnosti). Prvi večer smo se 20 minut divje smejali, ko smo doživljali izredno zabaven koncert smrčanja za Jürgena in orkester. Melodija je bila tako lepa in tako neverjetna, da nam je bilo zelo žal, da umetnik ni vanjo vključil še ritma. Tega smo zelo pogrešali. Da pa ne bi bilo tako dolgočasno, nam je za vsak večer pripravil novo melodijo, včasih celo več različnih. Prav v nobeni pa ni vključil ritma, zato bi lahko njegovo ustvarjanje označili kot moderno umetnost. Govorilo se je tudi, da ga je irska vlada predlagala za red zaslug za narod, saj jim je nažagal za 3 zime drv. In to v samo štirih dneh.

O Dublinu bi lahko pisal še nekaj ur. Nekako pa bi ga lahko strnil v teh nekaj stavkov: Gunnes je zakon! Everyone is Irish on March 17. !!!! !! !!!

Ta majhen delček prigod nekako ne more ustvariti celotne slike našega Dublina. Lahko pa vam nekako nakaže, kako je vse skupaj izgledalo. Precej je bilo izpuščenega tudi zaradi tega, ker ta blog bere tudi moj očka. Ostalo se bo preneslo po ustnem izročilu.

1 - znak ! označuje glas 'click' (tlesk z jezikom), ki ga uporabljajo nekatera plemena temnopoltih, ki smo jih ljubkovalno klicali kar ''zumbe''.

2 - Vse skupaj je le šala, nobeden od nas treh nima kakšnih rasističnih izpadov in nimamo nič proti Židom, morda le to, da so škrti (spet šala).



















Jan Grilc, ki je bil na 17. marec Irec