Letališče

Odločil sem se, da napišem serijo zgodb o ljudeh iz letališča. Kje sem dobil idejo, si najbrž lahko predstavljate. Ura je bila okoli 1:00 in noben položaj, ki sem ga preizkusil, ni bil ugoden za spanje. Zato sem odprl pivo in opazoval svet okoli sebe. In v tem svetu so se eden za drugim začeli odpirati novi svetovi. Svetovi, ki ponujajo vse, kar si želiš.

Dublin airport. Sedim v kotu terminala in v nasprotnem kotu se moški srednjih let neuspešno trudi zaspati. Po nekaj časa obupa in iz torbe vzame prenosni računalnik. Začne tipkati in njegove oči za očali začnejo švigati preko meni nevidnih vrstic na ekranu. Na njegovem obrazu se izrazi spreminjajo in zdaj lahko pogledam v njegov svet.

Ime mu je Greg. Je podeželski otrok iz okolice mesteca Athenry, ki so mu starši z odrekanjem in trdim delom uspeli zagotoviti študij na dublinski univerzi. Kmalu se je izkazal za nenavadno nadarjenega študenta in začel svojo pot navzgor v gospodarstvu takoj po tem, ko je zaključil študij. Ohranil je svojo skromnost in se trudil čim bolj uživati življenje in priložnosti po pravilu ni izpuščal iz rok. Tudi bejb ne. Svojemu lepemu izgledu se je imel zahvaliti za uspehe, ki jih je dosegal pri nežnejšemu spolu in menjal jih je kot borznik delnice. Živel je življenje plejboja, ki pa ga je le igral. Nikoli ni mogel povsem potlačiti tega, kar je v resnici bil. Vse bolj je prihajalo na plan in ga tlačilo, ga vse bolj opozarjalo na to, da igra svoje življenje in da si vsega tega v resnici nikoli ni želel. Vse otroštvo je sanjal, kako bo dobil svojo deklico, živel na kmetiji, gojil krompir in se igral z otroki. Vse bolj se je začel gnusiti samemu sebi pod to preobleko neusmiljeno uspešnega mladega človeka nove dobe, ki potiska svet in še vse ostalo. Začela ga je grabiti melanholija in kriza identitete. Pritisk, ki ga je čutil zaradi staršev, ki so garali za to, da so mu omogočili tako življenje, ga je gnal po njegovi poti, ki si jo je začrtal, hkrati pa mu to ni bilo dovolj za srečo, ki si jo je zastavil za življenjski cilj. Znašel se je na razpotju.

To pa je postalo pravo pravo krožišče pa nedeljskem obisku tržnice. Sprehajal se je z porom, berivko in ananasov v vreči, ko mu je pogled zaneslo drugam, v drugo smer od običajne. Oči so sledile nekemu magnetnemu polju kot igla na kompasu in počutil se je, kot da bi mu um zaprli v kletko, ki je bila povsem enaka njegovemu telesu. Zagledal je stojnico na obrobju neke majhne stranske uličice z imenom Molly Malone Street. Ni vedel zakaj, toda obupno ga je vleklo proti tej stojnici. Čeprav se je ulil dež, ni odprl dežnika in skoraj bi pohodil majhnega psa. Sila, ki ga je vodila, je bila premočna, da bi se ji uspel upreti. Sam pri sebi je vedel, kaj ga čaka na drugi strani magneta. Tista, ki jo je sanjal, ko je kot otrok zaspal, mečkajoč svojo malo doma sešito blazinico. Tista, ki jo je sanjal, ko se je gugal na mali gugalnici in zaradi zasanjanosti padel z nje, nato pa dobil še šut v glavo, ko se je poskusil pobrati. Tista, ki jo je še vedno sanjal, ko se je prvič peljal z vlakom do Dublina. Zdaj pa je po vseh teh letih sanjanja dobila obliko. Čisto pravo človeško obliko z rokami, nogami in čudovito pegasto glavo. Temni rjavi lasje so ji valovili čez ramena, vonj svežih marjetic se je širil okoli nje, glas je polnil ozračje kot tiho igranje dueta saksofona in flavte. Čas je stal na mestu in nova dimenzija je bila v trenutku, ko je zagledal njene oči, tako očitna, da jo je lahko skoraj otipal. Ko je odhajal domov, ni opažal sveta okoli sebe. Videl je le eno stvar. Našel je pravo pot iz krožišča.

To je mislila tudi ona. Kot vsak dan je na poti domov šla na tretji izhod na največjem mestnem rondoju. In spregledala tovornjak.

Nikoli več je ni videl. Ni vedel zakaj. A že samo tisti večni trenutek mu je zadostoval za srečo, ki jo je iskal. Našel jo je povsem drugje od pričakovanega. Ni bilo važno, zadostovalo mu je. Zdaj je lahko nadaljeval po katerikoli poti.