Nikoli nisem razumel, zakaj ljudje ne pomagajo, če imajo možnost. Sploh ni važno, o kakšni stvari govorimo, pomoč je bila meni vedno v veselje in uteho, pri bolj rizičnih situacijah pa nanjo gledam kot na nujnost, ki je ni mogoče odreči. Posebej nerazumljiva pa mi je pasivnost ljudi prav v takih situacijah.
Hodiš po ulici in 20 metrov pred tabo človek pade na tla kot pokošen in obleži. Kaj boš storil? Šel mimo in se delal, kot da nisi nič opazil? Ali pa malo stal in gledal, si zraven prižgal še cigaret in posnel s telefonom? Malo ljudi odreagira. Reševalci pravijo, da je vsaka reakcija boljša kot pasivnost. Manj stvari lahko zaserješ, če uporabiš malo zdrave pameti in pobrskaš po spominu, če je še kaj ostalo od prve pomoči. Večinoma pa tudi to še ni dovolj. Zraven moraš pobrskati še, če je ostalo še kaj poguma.
Ampak pomagati se splača. Povem vam, kasnejši občutek in zavedanje, da si pomagal in nisi samo nemo stal v množici opazovalcev, sta fenomealna. Še posebej kasneje, ko se ti ta človek zahvali. Zato pomagajte. Splača se.
Jan Grilc, ki je vesel, da je pomagal, ko je bilo treba
ponedeljek, 31. marec 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
5 komentarji:
lepo napisano. tudi jaz sem imel čast, da sem lahko pomagal in bil deležen tega fenomenalnega občutka, ko nekomu pomagaš.
in dobro delo je bilo..?
ni pomembno opisovati dobrih del...
saj ni potrebe po samohvali, ko si enkrat dovolj čustveno zrel, da delo opraviš...
Anonimnemu čestitam ob dobri izjavi. Nikakor ne mislim na blog pisati kaj se je zgodilo.
nisem vedel, da je potrebna čustvena zrelost da opraviš dobro delo..
hvala za opozorilo
Objavite komentar