Saga o domačih živalih Benedikove 9

V naši družinici imajo po nekem čudnem naključju vsi določeno nagnjenje do lastništva domačih živali različnih velikosti, oblik in barv. Tu sem le jaz nekakšna izjema. Edini domači živali, ki sem jih kdaj imel, sta bila dva paličnjaka, ki sem jih v navalu zanosa in nepremišljenosti nekega zanju usodnega dne privlekel iz šole. Ubožčka (ali ubožici, zadeva je precej nedoločljiva) sta bila nepopolna že ob prihodu v našo hiško, saj je vsakemu manjkala po ena noga. Od takrat je šlo le še na bolje. Opa, na slabše. Paličnjaki so sicer izredno nezahtevne živali, a zame očitno še vedno prezahtevne. Po nekaj tednih trpljenja ju je odrešil moj dobrosrčni in dobronamerni bratec, ki pa kaj večjega uspeha pri skrbi zanju ni imel. Sami so si krivi, saj so to namreč tako nezanimive živali, da nanje človek enostavno pozabi. In tako sta preminila. Prvo poglavje se s tem končuje.

Naslednja zgodba o uspehu sta zlati ribici, ki si jih je moja zlata sestrica omislila za sedmi rojstni dan. Nikoli ne bom razumel, kaj ljudje vidijo na teh neverjetno dolgočasnih plavajočih stvarcah. Nimajo niti spomina niti intiligence. Naše so celo tako zabite, da jih lahko pobožaš. Razumem, da imajo ljudje akvarije z 20 ribami in polži in kamni in rastlinami in čistilci in algami, ki jih moraš potem čistiti, in da potem gledajo ribe v njihovi nedolžni igri in žretju ena druge. Ampak 2 zlati ribi v nekaj litrskem akvariju? Pravijo, da jih ljudje dajejo za ozadje, namesto slike. Res je super, ko med obedom gledaš ribice, ki plavata. Najbolj mi je všeč tisti del, ko ravno daš v usta nekaj fenomenalnega okusa in v istem trenutku riba poje svoj drek, ki ga je izločila 4 sekunde prej, vendar se tega na žalost ne spomni. Na moč okusno.

Najboljše pa pride na koncu - spektakularna zgodba o morskih prašičkih. Prasce naš bratec menja kar po tekočem traku in vsak novi ima bolj neobičajno ime - Piki, Pika, Fredi in zdaj Pepa. Ker se jaz s temi poimenovanji nekako nisem vedno strinjal, sem jim imanja malo prikrojil po svoje, kar je bratu vedno kravžljalo živce, saj so mu že prasci in prasice sami delali dovolj problemov. Oziroma jih je delal pes. Prvega smo imeli 14 dni, ko smo šli na vikend - 5 oseb, pes in prasec. Zjutraj smo v miru jedli zajtrk in pujs je šel pod gajbico, da bi se najedel sveže trave. Takrat pa se od nekod prikrade hudobni pes, ki mu je nagon veleval naj prevrne gajbico in obračuna z malo podganico, ki mu zadnje čase krade pozornost. Kar naenkrat smo zaslišali divje cviljenje in preden je kdo uspel herojsko posredovati, je pes že pokončal nebogljenega prašička. Solze so tekle v potokih, pes pa je kar nekam izginil, ko je ugotovil, da je zasral na celi črti. Seveda je bil tu tudi masaža srca in poskusi oživljanja prasca, vendar ni šlo in sledil je pogreb z venci cvetja in dvodnevno žalovanje. In takojšnji nakup novega pujsa.

Po 14 dneh njegove življenjske dobe smo zvečer nekam odšli in slabo zaprli terasna vrata. Pes se je očitno hotel maščevati vsej prašičji rasi za ponižanje, ki ga je doživel zadnjič in pri tem je pokazal neverjetno voljo. Uspelo mu je odpreti stranski zatič pri kletki in nov prasec je v večnih loviščih. Ob prihodu domov je brat uspel zagledati le razsuto dnevno, pujsa pa ne in deležen je bil obrazložitve, da jo je prasence popihalo skozi vrata. Še tri dni ga je iskal okoli hiše, resnico pa izvedel šele čez kakšno leto. Po tem je diktatorska mati prepovedala v hiši vse, kar se oglasi na besedo svinja, dokler je pri hiši pes. Mali pa jo je prehitel po desni in se s sošolci zmenil za novega, ki ga bo deležen za darilo.



Ko sem ga zagledal, je do moje smrti manjkalo neverjetno malo, saj sem se skoraj zadušil od smeha. Nemogoče je bilo ugotoviti, kje ima rit in kje glavo, ali hodi ritensko ali naprej in nasploh kaj je to, ker je bil pujs dolgodlak. Ampak zares dolgodlak. Bratec je bil deležen toliko zajebavanja, da bi listi s šalami na njegov račun napolnili celo vlakovno kompozicijo. No temu prascu je bilo namenjeno daljše življenje, kar kaki dve leti je uspel preživeti v tej neusmiljeni džungli. Tudi nasilne smrti ni umrl, ampak je kar enkrat malo za foro preminil. Kar tako. In spet jok in tako dalje. No, zdaj je na sceni že četrti. Baje četrta. Ko se ji kaj zgodi vas bom nedvomno obvestil.

Jan Grilc, ljubitelj morskih prašičkov