Nenavadna vaja ali kako vse se da umreti

V sredo smo imeli eno najbolj zabavnih in kaotičnih vaj šile do zdaj. Vsi dobro razpoloženi in razigrani smo po ogrevanju najprej igrali disciplino, v kateri se morata dva in po dva povsem običajno pogovarjati in pri tem delati nenavadne gibe. Igra naj bi se igrala le v parih, ker pa smo bili mi nenavadno dobro razpoloženi, smo jo malo priredili in se ob koncu seveda vsi stepli. Padale so težke batine. Jaz sem jih seveda samo delil.

Nadaljevali smo z eno naših najljubših disciplin, v kateri morajo igralci eden za drugim postaviti imaginaren prostor in se obnašati v skladu z njim. Prvi prostor je bil znanstveni laboratorij, kar se morda komu zdi miroljubno in nenevarno. Ne znate pa si predstavljati, kaj vse se lahko zgodi. Ob koncu prizora je bila na odru skoraj vsa ekipa, nekaj jih je bilo mrtvih zaradi virusa, nekaj poklanih, na koncu pa sem trupla kar posesal.

Potem se je zadeva odvijala v skednju. Najprej se je Rabič s traktorjem zagonil skozi steno, saj ga je lovila žena in nato sva se zapila. Medtem se je v skednju zbrala že skoraj vsa ekipa. Mana je ležala na tleh, saj jo je ubil tornado in nihče jo ni kaj dosti opažal. Nekdo je vmes ukradel traktor in žejo je skupil naslednji. Vrnitev naju z Rabičem je bila pospremljene z njegovo takojšnjo smrtjo zaradi zakola. Ko se je on dušil v mlaki krvi je traktor zapel še zadnjič in streha se je zrušila na vse še prisotne in nas pobila na mestu. Najbrž ni treba poudarjati da se je prizor s tem zaključil.

Tretji prizor pa je pokazal definicijo kaosa. Najprej je Aja sama igrala biljard v zaprtem baru, nato sta se ji pridružila še Juš in Mta, ki se ga je takoj zapil. Ko je to zagledal Rabič, ga je odneslo v zrak in takoj se mu je pridružil. Žurka je bila v polnem zagonu, ko se je pojavil Nejc kot lastnik bara, ki zaradi svoje nečloveške razbacanosti ni mogel drugače skozi vrata kot postrani. Začel je zabavljati čez pijano drhal, ki pa ga nekako ni vzela kot resno nevarnost. V sredini napete situacije sem se kot zadnji iz ekipe, ki še ni bil na odru, vpletel še jaz. Žurka se je nadaljevala in mišičasti lastnik je zapustil prizor. In se vrnil z dvema pištolama. Rabič je seveda takoj pokasiral strel v glavo, vendar tudi to ni zmotilo žurke. Malo se je še streljalo, lastnik je dobil nekaj batin po gobcu in spet zapustil prostor. Tokrat se je vrnil z bazuko. Nihče ni preživel.

Vaja ni bila ne vem kako produktivna, bila pa je na moč zabavna. Iz tega opisa tega morda ni zaznati, vendar je bil občutek fenomenalen. Pokazal pa se je tudi značaj odlične ekipe, saj smo kar sami nadgradili discipline – pri prvi smo na koncu sodelovali vsi, čeprav naj bi bili v parih, pri drugi pa prostora nismo samo postavili, ampak na koncu tudi razbili do nerazpoznavnosti. In tudi to še ni vse: ker smo poklicali v desetih minutah, smo zraven dobili še cel tovornjak smeha. Vse to povsem zastonj!

Jan Grilc, trikrat ubiti šilar